Skice: od obrisa do telesa

Začetek skice

Zgoraj preklopi z „3D urejevalnik“ na „Skica“. V skupini „Ustvari“ traku stojijo drug ob drugem trije gumbi za to, kaj naj postane obris:

• „Iztisni skico“: Obris se potegne v višino, kot modelček za piškote.
• „Zavrti skico“: Obris se zavrti okoli osi, kot na stružnici. Tako nastanejo vaze, kozarci, stožci in vse, kar je okroglo.
• „Skica vzdolž poti“: Obris se povleče vzdolž poti: kabelski kanal z ovinkom, cev, obroč okoli oblike. Glej spodaj Vleka vzdolž poti.

Potem urejevalnik pokaže list z mrežo. To je tvoja risalna površina.

Risanje

Orodna vrstica skicirnega načina je razdeljena v področja:

• Risanje: „Daljica“ postavlja ravne odseke: klikaj točke zaporedoma; s pridržano tipko Shift se nova črta zaskoči v korakih po 15°, vodoravno in navpično vključeno. Ob kazalcu stojita dolžina in kot nove črte. Kako dolga naj bo, lahko tudi vpišeš, glej Črte po meri. „Lok“ nariše pravi krožni lok skozi tri točke: najprej klikni njegova konca, nato tretjo točko, skozi katero teče lok; do tretjega klika kazalcu sledi predogled, sporočilo pa navede polmer. Konec, kliknjen na obstoječo točko, se poveže z njo, tako da lok lahko sklene obris. Esc zavrže doslej kliknjene točke in se vrne na „Izberi“. Potem je lok navadna geometrija iz točk in krivulj: premikaj, reži ali briši ga kot vsako drugo črto. „Bézierova krivulja“ napneš na njenih ročicah: klikni točko in vleci, in sicer v smer, v katero naj črta teče naprej, kot s pisalom v Illustratorju ali Inkscapu. Dlje kot vlečeš, bolj se ukrivi; odsek do nove točke se ukrivlja že med vlečenjem, tako da vidiš, kaj nastaja. Vlečenje pri postavljanju oblikuje krivuljo; kdor prihaja iz Tinkercada in želi samo klikati točke, vzame „Gladka krivulja“. „Gladka krivulja“ položi tekoč potek skozi točke, ki jih klikneš. Za sklenitev obrisa na koncu spet klikneš prvo točko. Verigo črt končaš brez sklenitve obrisa z desnim klikom brez premikanja kazalca ali z dvojnim klikom na zadnjo točko.
• „Prostoročno“: rišite s pisalom, prstom ali miško kot na papir. Ko ga dvignete, črta postane navadne točke: vogal, kjer je ostro zavila, gladke točke vmes, le toliko, kolikor jih oblika potrebuje, zato lahko vsako pozneje povlečete. Za drobne podrobnosti povečajte: bliže ko gledate, natančneje črta sledi roki. Črta, ki se konča tam, kjer se je začela, se zapre v obris, iz katerega lahko nastane telo; odprta ostane črta, za „Poteza“ ali kot pot za vlečenje. Začne se tudi na črtah in na predlogi, zato lahko sliko prerišete z roko. Poteza, ki se začne ali konča na odprtem koncu, nadaljuje to črto, zato lahko obliko narišete v več potezah.
• Oblike: „Dodaj obliko skice“ ponuja že pripravljene obrise: „Pravokotnik“, „Krog“, „Elipsa“, „Polkrog“, „Krožni izsek“, „Krog lukenj“ (plošča z izvrtinami), „Trikotnik“, „Šestkotnik“, „Večkotnik“ in „Zvezda“. Klikni eno, da jo postaviš v izhodišče skice, ali jo povleci iz menija tja, kamor jo želiš. Spodaj v meniju „Stranice / kraki“ nastavi število stranic večkotnika in krakov zvezde, „Notranja velikost zvezde“ pa, kako globoko segajo doline zvezde proti sredini (10 do 90 odstotkov zunanjega polmera); obe vrednosti veljata za naslednjo dodano obliko. Kot vse skicirne oblike so potem navadna oglišča, zato jih lahko eno za drugo premikaš, zaobljuješ ali posnameš. Pravokotnik začne s širino in globino, ki sta v nastavitvah pod „Privzete nastavitve oblik“ določeni za kvader, krog in elipsa pa s širino tamkajšnjega valja; brez lastne nastavitve in pri ostalih oblikah merijo 20 mm.
• Prekrivanje: Če dva sklenjena obrisa potisneš čez drugega, ostaneta dve telesi, ki se v 3D-urejevalniku združita; prekrivanje ni luknja. Luknja nastane samo iz obrisa, ki leži povsem znotraj drugega. Premikanje ne poveže črt tam, kjer se križajo, zato lahko oblike spet razmakneš. Če pa črto potegneš čez druge, layerling postavi točko na vsako križišče.
• Izbor: „Izberi“ premika točke in črte. Klik v sklenjen obris izbere celotni obris, tako da ga lahko takoj premakneš ali mu spremeniš velikost; v luknji se izbere luknja. Okvir okoli izbora ima osem ročic: tiste v vogalih spreminjajo širino in višino hkrati, s pridržano tipko Shift v enakem razmerju. Tiste ob straneh spreminjajo samo eno smer. „Ohrani razmerja“ v vrstici, ki se pokaže, ohrani razmerje brez Shift: vogali in stranice potem raztegujejo v obe smeri enako, vpisana širina ali višina pa spremeni tudi drugo. layerling si stikalo zapomni. „Zakleni“ (ali Ctrl+L) zaklene izbrani obris kot zaklenjeno telo v 3D-urejevalniku: ni ga več mogoče premakniti ali spremeniti, njegove črte zbledijo, točke posivijo, ročaji okvirja pa posivijo in se ne odzivajo. Dokler je izbran, ga klik na ključavnico v njegovem kotu odklene. Črte se v njegovih vogalih še vedno lahko začnejo. „Odkleni“ ali znova Ctrl+L ga sprosti. Ukrivljene puščice ob vogalih okvirja zavrtijo ves izbor okoli njegove sredine: številka nad kazalcem kaže kot, s pritisnjeno tipko Shift pa skače po 15°. Med vrtenjem se pokaže obroč: s kazalcem v njem se vrtenje zaskoči po 22,5°, zunaj njega gre po celih stopinjah, ne glede na mrežo. R zavrti cel sklenjen obris za 45° ob vsakem pritisku. Mehurčke mer za širino in višino lahko klikneš; tam vpišeš novo mero, tudi kot račun (»60+12,5«) ali v odstotkih (»150%«). Polji X in Y v vrstici nad skico kažeta, kje leži sredina izbire, v mm od izhodišča skice; vpiši vrednost in izbira se premakne natanko tja, recimo luknja 12 mm od sredine. Y raste navzgor, kot v 3D-urejevalniku. S Shift s klikom dodaš še druge točke in črte ali jih odvzameš, tako da jih lahko več naenkrat premakneš. Okvir čez prosto površino izbere vse v njem. Z dvema ali več izbranimi obrisi jih vrstica tudi poravna: levo, na sredino ali desno ter zgoraj, na sredino ali spodaj, po okvirju okoli vseh. Vsak obris se premakne v celoti in ohrani obliko; poravnana na sredino v obe smeri postaneta dva kroga obroč. Zaklenjen obris ostane, kjer je, ostali pa se poravnajo nanj. Tudi črto lahko vlečeš (premakne se na obeh koncih ali pa celoten izbor, če sodi k njemu). Smerne tipke premaknejo izbor za en korak mreže, s Shift za večji, Shift med vlečenjem pa drži gibanje na eni osi. „Dodaj ali odstrani točke“: klik na odsek postavi točko, klik na točko jo odstrani. Zraven sta še „Pobriši“ (klik na točko ali črto jo odstrani, okno, povlečeno čez več, odstrani vse v njem, ob izbiri pa gumb izbrisa izbor) in vstavljanje slike predloge („Dodaj sliko“). Ko odstraniš točko, layerling poveže njeni sosedi, tako da obris ostane sklenjen. Vrzel zapreš, na primer po brisanju ene stranice šestkotnika, tako da en odprt konec povlečeš na drugega: pripne se tja in oba postaneta ena točka, zato je obris spet sklenjen. Na križišču, na primer kjer črta prereže krog, se povežejo stranice, ki tečejo naravnost naprej: lok z lokom, črta s črto, in krog ostane okrogel. Če želiš odstraniti samo kos kroga, recimo za zaobljen vogal, z radirko klikni natanko ta kos loka med dvema točkama; ostalo ostane.
• Odložišče: „Kopiraj“, „Prilepi“, „Podvoji“ in „Izbriši“ delujejo na izbrane točke, črte in slike, kot v 3D-urejevalniku; Ctrl+X izreže. Prilepljeno in podvojeno pristane z 10 mm razmika ob originalu, na prostem mestu, kjer se ne dotika nobene obstoječe črte, tako da se nikoli ne poveže z obstoječim. Ostane izbrano, tako da ga lahko takoj povlečeš na mesto.
• Zgodovina: „Razveljavi v skici“ in „Uveljavi v skici“.
• „Upravljanje pogleda skice“: „Opomba“ (ali N) postavi opombo na skico, kot v 3D urejevalniku: naslednji klik jo postavi kamor koli, tudi na črto. Povleci buciko, da jo premakneš; klik na buciko zloži kartico. Opombe skice pripadajo njenemu telesu: v 3D pogledu sedijo na vrhu telesa, narejenega s funkcijo „Iztisni skico“ ali „Skica vzdolž poti“, in na narisanem profilu telesa, narejenega s funkcijo „Zavrti skico“, in se premikajo z njim. Ko skico znova odpreš, pokaže vse opombe telesa, tudi tiste, postavljene v 3D. „Razveljavi v skici“ prekliče opombo tako kot črto, „Prekliči“ pa zavrže spremembe opomb. Več v poglavju Merjenje in opombe.
• Pogled: Premikaš ga s srednjim gumbom miške ali s Shift oziroma Ctrl in desnim gumbom miške, kot v 3D-urejevalniku. Ko ni nič izbrano, ga premikajo tudi Ctrl in puščice: za desetino slike na pritisk, s Shift povrhu za polovico; skica se premakne v smer puščice. Home spet postavi celotno skico v sliko, F se približa izboru (brez izbora celotni skici), + in − pa približata in oddaljita, kot v 3D-urejevalniku. Ko ni nič izbrano, dvoklik na prazno mesto premakne pogled tako, da pride to mesto na sredino, kot v 3D-urejevalniku; „Dvojni klik na delovno ravnino tam centrira pogled“ v nastavitvah to izklopi. „Merilni trak“ v vrstici skice meri razdaljo med dvema točkama. Poleg tega skica pokaže mere, takoj ko kaj klikneš: pri črti njeno dolžino, pri točki dolžine črt, ki se tam srečajo. Gumb „Pokaži mere“ v vrstici skice te mere skrije in spet pokaže, če motijo, na primer pri oblikovanju krivulj; merilni trak še naprej deluje. Pri ravni črti lahko klikneš mehurček mere in vpišeš dolžino v milimetrih; Enter jo sprejme, Esc prekine. Črta obdrži svojo smer, njena začetna točka ostane in črte na drugem koncu gredo zraven. Če je označena končna točka, se premakne ta. Z Alt+Enter črta raste na obe strani in obdrži svojo sredino. Pri krivuljah mehurček kaže samo dolžino.

Telo nastane samo iz sklenjenega obrisa.

Tipke 1 do 4 izberejo orodja za risanje v vrstnem redu vrstice: „Daljica“, „Bézierova krivulja“, „Gladka krivulja“ in „Dodaj ali odstrani točke“. Delujejo, dokler se ne riše črta; med risanjem črte so številke njena dolžina (glej spodaj). 5 izbere „Prostoročno“.

Črte po meri

Ko si z „Daljica“ ali „Gladka krivulja“ postavil prvo točko, preprosto vpiši številko: ob črti se odpreta dve polji, „Dolžina“ v milimetrih in „Kot“ v stopinjah. S < ali Tab preskočiš na kot, tako da »50<30« da 50 mm dolgo črto pod 30°, kot v AutoCADu. Enter postavi točko in takoj vpišeš naslednjo črto; Esc zapre polji, ne da bi končal črtni potek.

Kot šteje od desne proti nasprotni smeri urnega kazalca: 0° v desno, 90° navzgor, 180° v levo, 270° navzdol. Če ga pustiš prazno, črta sledi kazalcu, torej podaš samo dolžino in smer pokažeš z miško. Računi, kot je »40+12,5«, gredo v obeh poljih. Če bi točka pristala ob plošči, ti polje to pove in čaka na drugo mero.

Ukrivljanje ravne stranice

Izberi ravno črto in v vrstici, ki se pokaže, klikni „Ukrivi črto“: stranica se zaobli v krivuljo kot v Tinkercadu in pokaže svoji dve ročici. Povleci ju, da oblikuješ krivuljo; dlje kot ročica štrli, močnejši je ovinek. Pod kazalcem se ročica obarva oranžno in ujame tudi klik tik ob njej, tako da se slika predloge pod njo ne premakne po nesreči. „Ravna črta“ stranico spet naredi ravno. Izbrano točko lahko z „Gladka krivulja“ zaobliš: dobi lastni ročici, črti ob njej pa postaneta krivulji. Ko izbereš tri ali več točk, „Krivulja skozi točke“ v vrstici položi eno gladko krivuljo od prve do zadnje, skozi vsako točko vmes, tako kot jo nariše orodje „Gladka krivulja“; črte onkraj obeh koncev ostanejo, kot so. V drugih programih se to imenuje »Fit curve« ali »Fit point spline«. Razlika: „Ukrivi črto“ ukrivi vsako izbrano stranico posebej in ohrani vogale med njimi, za lok na eni stranici; „Krivulja skozi točke“ skozi točke položi eno krivuljo brez vogalov, za glajenje nazobčanega, prerisanega roba. Klikni ročaj in zasveti: puščične tipke ga nato premaknejo za en korak mreže, s Shift za večji korak, tako da krivuljo nastaviš natančno.

Vrednosti lahko tudi vpišeš. Izbrana točka v vrstici pokaže „X“ in „Y“: kje leži, v mm od izhodišča skice, Y se šteje navzgor. Klikni ročaj in vrstica namesto tega pokaže „Ročaj X“ in „Ročaj Y“: kje leži ročaj glede na svojo točko. Pri gladki točki se nasprotni ročaj zasuka z njim. Daj ustreznemu ročaju na drugi strani enak Y in X z nasprotnim predznakom, pa bo krivulja natančno zrcaljena; „Zrcali“ zrcali celo polovico naenkrat.

Odčitavanje in vpisovanje kotov

Če klikneš oglišče, v katerem se srečata dve ravni črti, layerling poleg dolžin pokaže kot med njima v stopinjah, z majhnim lokom. V sklenjenem obrisu je to kot v notranjosti oblike, vboklina se torej bere nad 180°. Klikni vrednost in vpiši nov kot. Potem se ena od obeh črt zavrti okoli vogala in obdrži dolžino, druga ostane, kjer je. Črta, ki se vrti, je črtkana; s Tab preskočiš na drugo, Enter sprejme in Esc prekine. Kar visi na drugem koncu zavrtene črte, gre zraven.

Zaklenjena točka ostane, kjer je, in vpisana vrednost se temu prilagodi: dolžina premakne prosti konec črte, kot pa zavrti črto, katere drugi konec je prost. Zakleneš lahko tudi eno samo točko: izberi jo in pritisni Ctrl+L. Tako obris natančno urediš vogal za vogalom: zakleni vogal, vpiši dolžino in kot naslednje črte, zakleni njen konec in nadaljuj.

Če premakneš točko, se spremenijo trije koti: pri njej sami in pri obeh sosednjih ogliščih na drugem koncu njenih črt. Zato layerling pokaže tudi ta dva in vsakega lahko klikneš in vpišeš. Tako nastaviš na primer vogal spodaj levo na 75,5°, medtem ko je zgoraj levo izbrana točka, ki se zato premakne. Tudi tu smeš računati, npr. »90-14,5«.

Kjer krivulja trči ob vogal ali se steka več kot dve črti, kota ni. Gumb „Pokaži mere“ v vrstici skice skrije kot skupaj z dolžinami.

Zaokroževanje ali posnetje vogalov

Klikni oglišče in izberi „Zaokroži oglišče“ ali „Posnetje oglišča“. Pokaže se majhno polje za „Polmer“ oziroma „Razdalja“. Vpiši mero in potrdi s kljukico. To gre za vogale med dvema ravnima črtama.

Tudi več oglišč naenkrat deluje: izberi jih s Shift in klikom na vsako ali jih obkroži z okvirjem ter v vrstici, ki se pokaže, izberi „Zaokroži oglišče“ ali „Posnetje oglišča“. Vsa dobijo isti polmer ali razdaljo. Kjer si dve izbrani oglišči delita stranico, vsako vzame največ 45 % nje, zato pravokotnik, zaokrožen povsod, na vseh ogliščih izpade enako. Točke, ki niso oglišče med dvema ravnima črtama, se izpustijo, sporočilo pa pove, koliko jih je. Okvir okoli cele oblike ali klik vanjo izbere njena oglišča in črte skupaj, vrstica pa poleg orodij za oglišča ponudi še „Ukrivi črto“ in „Ravna črta“ za vse izbrane črte.

Zrcaljenje

Izberi točke in črte (s klikom, Shift in klikom ali z okvirjem okoli njih) in v vrstici klikni „Zrcali“. Nato izberi os: „Levo-desno“ zrcali čez navpično os skozi sredino plošče, „Zgoraj-spodaj“ čez vodoravno, „Čez črto“ pa čez ravno črto skice, ki jo nato klikneš. Kopija se pojavi na drugi strani, izvirnik ostane; nič ni povezano, zato lahko vsakega spreminjaš posebej. Točke na osi so skupne, tako da polovični obris s konci na osi postane sklenjen obris: nariši polovico nosilca, jo izberi, zrcali in naredi telo. Dobra os je pomožna črta. Esc prekliče.

Pomožne črte

Pomožna črta ti pomaga pri postavljanju točk, ne da bi spadala k telesu. Narisana je črtkano in nikoli ne šteje k obrisu: lahko jo povlečeš poljubno daleč čez obliko, ne da bi telo postalo večje.

• Vklopi „Konstrukcijska črta“ v skupini „Riši“. Nove črte, tudi tiste po meri, so potem pomožne črte. Z gumbom se spet vrneš na običajne črte.
• Že narisano črto spremeniš v pomožno tako, da jo klikneš in izbereš „Konstrukcija“. „Naredi črto“ jo spet naredi za običajno črto.
• „Črta iz sredine“ v skupini „Riši“ nariše črto od njene sredine: najprej klikni sredino, nato konec, in črta teče enako daleč na drugo stran. Sredina postane lastna točka. Znova klikni gumb, da rišeš običajne črte.
• Nove točke se zaskočijo tam, kjer pomožna črta seka drugo črto, modri obroč to pokaže, in na koncih pomožne črte. Tako vogal položiš na sredino, v stalno razdaljo od roba ali na presečišče, ne da bi računal.
• Pomožna črta obrisa tam, kjer ga seka, ne razreže. Pri vrtenju sme ležati tudi desno od osi.

Iz tega narediti telo

Klikni „Zaključi skico“. Obris stoji kot telo na delovni ravnini in nosi ime »Skicirano telo«. V njegovih nastavitvah spreminjaš višino, barvo in vse drugo kot pri vsaki drugi obliki. Če spremeniš njegovo velikost, ga layerling kmalu zatem znova zgradi iz skice, skica pa raste z njim. Tako ostane natančno telo, na katerem gresta posnetje in zaokrožitev, in ob naslednjem urejanju ima skica velikost, ki jo ima telo.

Če delovna ravnina leži na strani telesa, riši tako, kot gledaš na to stran: zgoraj v skici je zgoraj tudi na končnem telesu. Bledi obris telesa v pogledu skice kaže, kje stoji. Če delovna ravnina seka telo, pogled skice namesto tega pokaže obris tega preseka: izdolbeno telo se pokaže kot obroč in skico lahko poravnaš ob njegove stene. Točka, ki jo postaviš ali povlečeš blizu vogala teh obrisov, se tam natanko zaskoči; majhen modri obroč to pokaže. Tako v skico prevzameš robove drugih teles, tudi če delovna ravnina ne leži natanko na njih. Če želiš slediti obstoječemu delu, vklopi „Pokaži dele, ki jih vidiš skozi: vsi njihovi robovi na ravnini skice“ (gumb s plastmi med gumbi pogleda na levi): vsi robovi teles so potem narisani na ravnini skice, tanki in bledi, kot da bi gledal skozi, ne glede na to, na kateri višini ležijo. Pokončna ravnina, postavljena na primer na sprednjo ploskev, tako pokaže pogled od spredaj. Izbira se shrani v brskalniku.

Z „Uredi skico“ se kadarkoli vrneš v skico, da jo spremeniš. Dvoklik na telo naredi isto, kot v Tinkercadu (zaklenjeno telo ostane zaprto); v nastavitvah to izklopiš z „Dvojni klik odpre skico“. Obdelave robov, ki si jih na telesu že naredil, se pri tem izgubijo, ker robovi nastanejo znova. Telo, ki si ga v 3D-urejevalniku zavrtel ali premaknil, se odpre tam, kjer stoji na plošči, zavrteno tako, kot ga vidiš tam, in na mreži plošče; le nagnjeno ali zrcaljeno telo se odpre v svoji lastni legi.

Skica z več obrisi da eno telo, obrisi, ki se prekrivajo, pa se v njem zlijejo. Če želiš vsak obris posebej, izberi telo in klikni „Loči dele“: vsak zunanji obris postane samostojno telo z luknjami, ki ležijo v njem, in obdrži višino, barvo in mesto telesa. Vsak del ima svojo skico za urejanje, s pomožnimi črtami, tako da lahko dele dvigaš ali spuščaš enega za drugim in jih nato združiš ali odšteješ. Obdelave robov to preprečijo, prav tako telo, ki je bilo pozneje raztegnjeno: to se potem razstavi kot mreža.

Druga vrsta telesa iz iste skice: oznaka na vrhu skice pove, kaj bo iz nje: „Skica za izvlek“, „Skica za vrtenje“ ali „Skica s potjo“. Klikni nanjo in izberi drugo, tudi med urejanjem obstoječega telesa: uvoženi SVG, ki pride izvlečen, postane vaza ali gumb, ko ga preklopiš na „Skica za vrtenje“. Obris, ki sega čez os, se premakne levo, dokler njegov desni rob ne leži na osi; Ctrl+Z premik razveljavi. Ob zaključku novo telo stopi na mesto starega, z njegovim imenom in barvo ter vznožjem na isti višini. Obdelave robov se izgubijo, kot pri vsaki spremembi skice.

Vleka vzdolž poti

„Skica vzdolž poti“ povleče obris vzdolž poti: kabelski kanal, ki zavije za vogal, cev, zaščita okoli jermena, obroč okoli šestkotnika. Gumb stoji ob „Iztisni skico“ in „Zavrti skico“ v skupini „Ustvari“.

• Prerez kot sklenjen obris, kot običajno. Nariši ga tako, kot bi ga videl, ko gledaš vzdolž poti od njenega začetka: počez čez pot je levo in desno skice, zgoraj je zgoraj na končanem telesu. Votel prerez, žleb ali cev, je obris z drugim v njem. Privzeto je prerez centriran na poti. Meni ob znački načina zgoraj omogoča, da na pot namesto tega postaviš njegov levi ali desni rob („Na poti: levi rob“, „Na poti: desni rob“, gledano vzdolž poti), tako da letev lahko sedi na eni strani črte ali sledi robu dela. Telo stoji na ravnini skice z najnižjo točko prereza.

Na isti list narišeš dve stvari:

• Prerez kot sklenjen obris, kot običajno. Nariši ga tako, kot bi ga videl, če gledaš vzdolž poti z njenega začetka: počez čez pot sta v skici levo in desno, zgoraj je zgoraj na končnem telesu. Votel prerez, kanal ali cev, je obris z drugim v njem. Prerez je počez na sredini poti, telo pa stoji z najnižjo točko prereza na ravnini skice.

• Pot kot „Konstrukcijska črta“: vklopi jo in riši črte ali krivulje, eno samo verigo, odprto ali sklenjeno (sklenjena veriga da obroč). Pot leži ravno v ravnini skice.

Prerez nariši ob tisti konec poti, kjer naj se začne; pot se začne na koncu, ki mu je najbližje. Nato klikni „Zaključi vleko“. Vogal iz ravnih kosov postane zareza na gerung, krivulja ostane gladka, prerez pa ostane pokonci po vsej poti. Telo je natančno kot potegnjeno: zaobljenje, posnetje roba in izvoz STEP delujejo. Če manjka sklenjen obris ali pot, ali je več ločenih poti, layerling to pove. Z „Uredi skico“ se vrneš v skico in spremeniš prerez ali pot.

Gradnja kot kontura

Običajno ploskev znotraj sklenjenega obrisa postane telo. Z „Poteza“ v razdelku „Zaključi“ namesto tega zgradiš samo črto, s širino, ki jo nastaviš. V ta namen v oknu črte označi „Zgradi kot potezo“. Skica potem takoj pokaže, kaj nastaja.

• Sklenjen obris postane okvir. „Položaj“ pove, kje leži stena: „Na sredini“ na narisani črti, „Znotraj“ znotraj ali „Zunaj“ zunaj. Zunaj je praktično za toleranco: nariši obris luknje, na primer lastovičjega repa, in mu daj 0,2 mm konture zunaj. Tako nastane reža, ki jo tisk potrebuje.
• Odprta črta postane trak, sredinsko na črti. Pod „Konca“ izbereš, kako izgledata njena konca: „Ravna“, „Kvadratna“ (podaljšan za pol širine) ali „Zaobljena“.
• „Vogali“ velja za oboje: „Ostri“, „Zaobljeni“ ali „Prisekani“.

Skica obdrži narisano črto. Ko jo spet odpreš, črto in konturo spreminjaš naprej, brez kljukice pa se spet zgradi ploskev. Krivulje se pri tem razstavijo na kratke ravne kose.

Pri vrtenju je poteza tanka stena: steno vaze ali skodelice nariši kot eno odprto črto levo od osi, obkljukaj „Poteza“ in nastavi debelino, vrtenje pa zavrti ta trak. Kar sega čez os, se pri njej odreže.

Polnilo in silhueta

Konturo nastaviš tudi, ne da bi odprl skico: v lastnostih skiciranega telesa pod „Zapolnitev“ izbereš „Ploskev“, „Poteza navzven“, „Poteza navznoter“ ali „Poteza na sredini“, zraven „Širina črte“ in „Vogali“. Telo se takoj znova zgradi, na svojem mestu. To ustreza vrstam polnila pri uvozu SVG v Tinkercadu: privzeto, zunanja črta in notranja črta. „Širše“ pusti ploskev napolnjeno in jo poveča povsod za širino črte, s koničastimi, zaobljenimi ali posnetimi vogali: osnovna plast pod logotipom za večbarvni tisk, ki bi jo zunanja kontura sama dala samo kot obroč. „Ožje“ naredi nasprotno: ploskev ostane napolnjena, njen rob pa se povsod pomakne navznoter za širino črte, luknje vključno (te zrastejo). Uporabi oboje na kopijah ene skice za naleganje: luknja v narisani velikosti, del, ki gre skoznjo, „Ožje“ za 0,5 mm, ali stena znotraj oblike, izrezane iz istega obrisa. Širina, večja, kot jo obris dopušča, ne pusti ničesar. V oknu konture skice sta isti izbiri pod „Položaj“. S črto zunaj, znotraj ali na sredini „Rezilo“ naredi steno zgoraj ostro: njen vrh se zoži na to širino s posnetjem 45° z obeh strani, kot pri modelčku za piškote. 0 pusti vrh raven; rob ostane, ko spremeniš širino črte.

„Silhueta (brez lukenj)“ izpusti vse obrise, ki ležijo v drugem: luknje in kar je v njih. Ostane samo zunanji obris. Skupaj z „Poteza navzven“ iz tega nastane modelček za izrezovanje: uvozi SVG dvakrat, enkrat s silhueto kot ploskev za dno in enkrat s silhueto in 1 do 2 mm konture zunaj kot steno. Stikalo je tudi v oknu „Poteza“ v skicirnem načinu.

Zaokrožitve in posnetja na robovih se pri ponovni gradnji izgubijo, kot pri urejanju skice.

Poševne stene, za štampiljke

Izvlečena skica ima navpične stene. Štampiljka, matrica za vtiskovanje ali prebijalo pa zahteva poševne, zunaj in znotraj, z enako debelino stene po vsej višini. Layerling za izvlek nima kota nagiba, pri preprostih obrisih pa pridemo do cilja z „Zožitev“. En način, ki deluje:

1. Nariši obris z luknjo, ki jo potrebuje, in iz njega naredi telo. Telo podvoji (Ctrl+D).
2. Pri prvem telesu vklopi „Silhueta (brez lukenj)“, da je luknja zapolnjena, in z „Zožitev“ mu daj širše dno kot vrh.
3. Pri kopiji znova odpri njeno skico in izbriši zunanji obris, da ostane samo obris luknje. Zaključi skico, telo preklopi na „Luknja“ in mu z „Zožitev“ daj ožje dno kot vrh.
4. Luknjo premakni v prvo telo, na mesto, kjer je bila luknja, in obe telesi združi v skupino.

Stene so zdaj poševne zunaj in znotraj. Zožitev spremeni merilo celotnega obrisa, zato je to pri preprostih oblikah natančno, saj velikosti izbereš tako, da so stene vzporedne, pri drobnih podrobnostih, na primer pri črkah, pa je samo približek.

Slika kot predloga

Z „Dodaj sliko“ položiš fotografijo ali risbo pod skico in jo obrišeš. Nastaviš lahko velikost, prekrivnost in lego. Ko slika leži prav, jo zakleneš s Ctrl+L, da je pri risanju nehote ne premakneš. Zaklenjena slika je iz poti: kliki gredo skozi njo, torej na njej izbiraš črte in točke ter čez njo povlečeš okvir. Klik na ključavnico v njenem kotu jo odklene; klik z Alt jo izbere, ne da bi jo odklenil. Če njene nastavitve ob desnem robu zakrivajo sliko, jih povlečeš stran za naslovno vrstico; dvoklik nanjo jih spet zasidra.

Pod „Poravnava“ poravnaš fotografijo, ki ni bila posneta naravnost:

• „Vrtenje“: Zavrti sliko okoli njene sredine, z ukrivljenimi puščicami ob njenih vogalih ali kot številka v stopinjah. S Shift se puščice zaskočijo v korakih po 15°. V obroču, ki se pokaže med vrtenjem, se zaskočijo po 22,5°, zunaj njega po celih stopinjah.
• „Na X = 0“ in „Na Y = 0“: postavita središče slike na X = 0 oziroma Y = 0. Pri vrtenini je X = 0 os vrtenja, slika potem leži simetrično nad njo.
• „Umeri“: Gumb je zgoraj, takoj pod predogledom. Klikni dve točki v sliki, katerih razdaljo poznaš, na primer konca ravnila ali znan premer, in vpiši resnično razdaljo. Slika se enakomerno poveča tako, da razdalja ustreza; prva točka ostane, kjer je bila.
• „Obreži“: Ročice na okvirju sliko obrežejo namesto da bi jo povečale; kar odpade, ostane shranjeno in se vrne z „Pokaži celotno sliko“ ali ob izvlečenju ročice.

Vsa štiri delujejo samo na predlogo, nikoli na skico.

„Obriši“ v nastavitvah slike postavi točke namesto tebe: obriše obris oblike na sliki – silhueto, logotip, besedo – in ga pokaže v rdečem čez sliko, oglate točke za oglišča, okrogle za gladke točke. „Temna oblika“ ali „Svetla oblika“ izbere, kateri del slike je oblika, „Prag“, kje temno preide v svetlo, „Točke“, koliko točk dobijo obrisi skupaj (manj da bolj gladke krivulje, več natančneje sledi sliki), „Oglišče od“, od katerega preloma je točka oglišče, „Izpusti madeže do“, do katere velikosti madeži odpadejo, in „Ohrani luknje“ ohrani sredino črke A ali O. „Uporabi“ postavi obrise v skico natanko tja, kjer leži slika, v njeni velikosti, zasuku in obrezu, in jih izbere: to so navadne točke za premikanje, krivljenje ali odstranjevanje, Ctrl+Z pa jih v enem koraku vzame nazaj. Najbolje deluje pri jasnem kontrastu; fotografijo z razgibanim ozadjem najprej izreži. Kar odpade – okrog obrisov, v luknjah, kar je odrezano –, predogled prekrije z barvo podlage, tako da je od slike vidno le, kar ostane. Obrisi, ki ležijo tako blizu, da bi se grobe krivulje prekrižale, sami dobijo več točk; kartica to pove. Za rob zunaj ali znotraj obrisa daj telesu skice obrobo zunaj ali znotraj njegovih črt ali pa zamakni končano telo.

Za fotografijo – na primer igračo na beli mizi – izberi pod „Oblika“ „Predmet“: ozadje je barva na robu slike, in vse, kar se od nje loči, postane en sam obris, ne glede na barve; „Prag“ nato določa, kako jasno. Barvita slika na enakomernem ozadju se tako začne. „Izberi ploskve“ obriše več: klikni na ploskev v sliki, na primer okno, in ploskev enake barve okrog mesta se obriše („Toleranca barve“ določa, kako enake). Luknje in izbrane ploskve so naštete pod „Luknje in ploskve“; ko pokažeš nanjo, se v predogledu poudari, ✕ jo odstrani, z izključenim „Izreži“ pa je namesto luknje narisana kot pomožna črta. Ploskev, ki sega do roba slike, je ozadje in ni vzeta. Kar ne loči noben prag in nobena barva – senco, temno kot kolesa nad njo –, odstrani „Odreži“: klikni oglišča okrog nje (klik na prvo oglišče, dvoklik ali Enter jo zapre), in obris teče ob rezu; na seznamu je kot »Rez 1«.

Drevo ob hiši, figura pred nemirnim ozadjem – kjer nobena barva ne loči oblike od ostalega, jo ujame „Magnetni laso“: klikaj približno ob njenem robu, in med dvema klikoma črta sama sledi robu, tudi v lokih; že med premikanjem predogled pokaže, kod bo tekla. Klik na prvo točko, dvoklik ali Enter jo zapre, Esc jo zavrže. Na seznamu je kot »Laso 1«, z izbiro „Dodaj“ (ploskev se pridruži obliki) ali „Odreži“ (odvzeta je); enako izbiro ima vsak rez. Pod „Oblika“ naredi „Samo laso“ obliko le iz tega, kar tako ujameš – nič drugega s slike.

Tipke v skicirnem načinu